Citati avtorja Franjo Frančič

»Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo.«

»To je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo.«

»Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene.«

»A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Sovraštvo je zamrznjen kos mesa, samo postaviš ga na mizo in počakaš, da se odtali.«

»Moji hčeri je 16 let in tam nekje zunaj tava v temi in jaz ne morem ničesar storiti.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Strah nikoli ne počiva, nebo je razdeljeno na kvadrate, vsi smo ujetniki svobode.«

»Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota.«

»Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.«

»Saj je v redu, vse bo še v redu.«

»Od rojstva do smrti ponavljaš: pa, pa, pa … Priden si in natrosijo ti novih zrn in novih resnic. Ne iščeš svoje resnice. Prašiček si. Ljubek, ubogljiv prašiček.«

»A ves čas živiš v eni sami pokrajini, v eni sami deželi, samota imenovani.«